Biometrični sistemi so avtomatični sistemi, ki merijo psihične karakteristike in obnašanje oseb. Cilj takšnega sistema je razlikovati karakteristike in obnašanje osebe in jih nato identificirati.
Identifikacija iz psihološkega vidika temelji na meritvi določenih delov telesa, najbolj uporabno orodje so prstni odtisi, obrazna struktura in očesna mrežnica (Iris), geometrija dlani ali DNK. Na drugi strani pa, analiza obnašanja in določene aktivnosti osebe so uporabni parametri kot so na primer glas, pisava, podpis, način hoje, način uporabe tipkovnice ali premikanje miške osebnega računalnika. Ne glede nato kakšna je bio-meritev, sistem potrebuje primeren senzor, ki mu omogoči dostop do biometričnih podatkov. Prav tako je zelo pomembno orodje za primerjavo izmerjenih podatkov in v naprej shranjenih podatkov seveda primeren arhiv. Če je vse to omogočeno, lahko ponavljamo testiranje znova in znova in prav tako preverimo rezultate alogaritmov, zato je nujno potreben tovrsten arhiv. Zelo pomembno je tudi, da ima sistem opozorilni alarm, ki opozarja na poizkuse vdora ali prevare.
Potreba po biometričnem arhivu je nekaj let nazaj združila delo oddelka za telekomunikacije na Univerzi Bilbao in številne druge Univerze v Španiji z namenom da oblikujejo arhiv, ki bi shranjeval biometrične podatke na stotine ljudi. Raziskovalci Univerze Basque Country (UPV-EHU) so osredotočeni na analizo glasa, pisave in podpisa. Pri beleženje glasu tradicionalna tehnika uporablja segmentne značilnosti, ki dokazujejo razliko med dvema osebama. Ena od teh značilnosti je zvočni sinusoidni zapis glasu. Čeprav so dobri rezultati redki, se vedno najde prostor za izboljšavo. Danes so UPV-EHU raziskovalci osredotočeni na izboljšavo sistema in usmerjeni na meritve ritma in intonacije glasu. Vsi parametri so zabeleženi v arhivu. Dokazano je, da v primeru združevanja različnih biometričnih podatkov ali izračuni enakih biometričnih parametrov, so v splošnem povprečne napake manjše kot napake meritev, ki so opravljene ločeno od ostalih.
Podpis
Poleg glasu želijo raziskovalci vključiti v arhiv tudi lastnoročni podpis. Glede na kolekcijo podatkov, avtomatična prepoznavnost podpisa se lahko interpretira na dva načina. To sta ON-LINE in OFF-LINE način. Off-line način je način kopiranja podpisa iz dokumentov. Definiranje parametrov je bazirano na unikatnosti krivulj, velikosti in nagibu pisave, vendar je tovrsten podatek lažje ponaredljiv. Pri On-line načinu je poleg oblike pisanja upoštevana tudi meritev dinamičnih podatkov – način gibanja med pisanjem. Uporaba digitalne tabele in digitalnega svinčnika omogoča nabor podatkov, ki določajo značilen pritisk svinčnika, hitrost pisanja,… Pri potrjevanju On-line podpisa je vedno prisoten lastnik ob shranitvi podpisa v arhiv. Biometrični sistemi naj ne bi vsebovali velikih datotek, vendar pogosto jih. On-line način ima verjetnost napake do 4%. Če sistem zavrača 4% pravilnih podpisov, lahko prav toliko sprejme tudi 4% ponarejenih podpisov. Pri Off-line načinu je možnost takšnih napak znatno večja, celo do 20%. Kar se tiče identifikacije glasu je zelo majhna verjetnost napak. V vsakem primeru je možen vizualen pregled tonskega zapisa, ki dodatno zmanjšuje možnosti napak. Raziskava teži k še boljši analizi podatkov, ki bi ponujala še bolj natančne informacije.
Novi komentarji